Ivan Minatti je v svojem delu zapisal da:
nekoga moraš imeti rad, pa čeprav travo, reke, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči,
nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti –
nekoga moraš imeti rad.
In vzgojiteljice smo rojene zato, da imamo rade travo, reke, drevesa in kamen. Vzgojiteljice smo rojene zato, da imamo rade otroke. Zato, da z ljubeznijo predstavimo trave, reko, drevesa in kamen otrokom, ki jih imamo rade. Vzgojiteljice smo zato, da otroke peljemo v svet z ljubeznijo do narave, do sebe, do sočloveka v svet s prijazno in odgovorno družbo.
Jasna, Nina in Mihaela smo se skozi šolsko leto, ki je počasi za nami trudile otrokom ponuditi ramo, da so se lahko naslonili nanjo. Dale smo jim svoje bele oblake, da so lahko brezskrbno pripovedovali svoja doživetja in se ob njih počutili slišane. Plašne ptice nemoči smo poskušale pregnati in jim dati svoje drzne ptice sanj za prihodnost. Trudile smo se, da je naš skupni prostor bil naše gnezno miru in nežnosti.
In pesnik, je svoje delo nadaljeval…
Nekoga moraš imeti rad…
kajti koraki vselej odidejo dalje.
In tako dvanajsterica otrok odhaja v svet, na naslednjo stopničko v življenju, na nekoliko višjo stopničko, še bolj zahtevno. Vendar ne pozabimo, da še vedno ostajajo otroci. Otroci, ki znajo imeti radi, otroci ki potrebujejo, da jih ima nekdo rad.
Želimo vam uspešno, pogumno in vztrajno pot za naprej. In ne pozabite, da je prijaznost, strpnost in odgovornost tisto, ki nam pomaga naš svet delati lepši.
Jasna, Nina in Mihaela vam želimo le še SREČNO!
